Večina staršev misli, da bi moral otrok shoditi mnogo prej in pogosto začenjajo zaradi tega paničariti in iskati informacije, posegajo v razvoj, želijo vse pohitriti in zaradi tega naredijo veliko škode. Najbolj pogosta napaka je vodenje za rokice. To pa žal nima s hojo nič skupnega. Otrok se dobesedno obesi na vas in vi lovite njegovo ravnotežje.
Velika večina otrok potrebuje od prvega vstajanja do hoje kar dolge 4 ali pa 5 mesecev. V tem času kobacajo, hodijo ob raznih kosih pohištva. Postopoma tudi kaj porivajo pred sabo, na primer stol ali pa škatlo z igračami. Večina otrok, ki je začela hoditi okoli enega leta, se je začela na noge postavljati okoli 7. – 8. meseca. Odvisno od prvega postavljanja na noge, si lahko izračunate kdaj približno bo otrok samostojno shodil.
To ne pomeni, da ne obstajajo izjeme. Otrok lahko začetek hoje upočasni ali pa pohitri.
Večina staršev misli, da bi moral otrok shoditi mnogo prej in pogosto začenjajo zaradi tega paničariti in iskati informacije, posegajo v razvoj, želijo vse pohitriti in zaradi tega naredijo veliko škode. Najbolj pogosta napaka je vodenje za rokice. To pa žal nima s hojo nič skupnega. Otrok se dobesedno obesi na vas in vi lovite njegovo ravnotežje.
Otrok za hojo takšne pomoči ne more izkoristiti in z našim poseganjem in prekinjanjem toka njegove energije, ki ga žene naprej, zopet prihaja do blokiranja njegovega naravnega razvoja.
Otroci, vodeni za rokice, začnejo samostojno hoditi tam nekje okoli 15. ali 18. meseca, ker se borijo z lastnim ravnotežjem, koordinacijo, ki so mu jo nadomeščale vaše roke. Babice in mamice pa v večini primerov končajo na rehabilitaciji pri zdravniku zaradi bolečin v hrbtu ali križu.
Kaj pa odraslost? Samostojno življenje zahteva pogum za sprejemanje odločitev, sposobnost prenašanja posledic in sposobnost iskanja rešitev. Otrok, ki mu ni bil nikoli dan prostor za poskuse in delanje napak, ima lahko kot odrasel težave s tem, da se postavi na samostojne noge. In takrat je že prepozno – zamujenih učnih priložnosti v otroštvu ni mogoče nadomestiti.
To ne pomeni, da starši ne bi smeli pomagati. Pomeni, da mora imeti njihova pomoč meje. Največje darilo, ki ga lahko dajo svojemu otroku, ni to, da namesto njega rešijo vse njegove težave, ampak da ga naučijo, kako se z njimi spopasti sam. Ker je to veščina, ki določa uspeh ne le v šoli, ampak tudi v življenju.
Zato priporočamo, da pustite vašega otroka v miru kobacati, hoditi ob pohištvu, potiskati različne stvari pred sabo in samostojna hoja bo prišla kot bi mignil.