Stati in kako se varno spustiti nazaj na tla

Otrok, ki čisto prvič vstane pri mizi, stolu, kavču itd. ga je iz vidika varnosti potrebno čim prej naučiti, kako priti nazaj dol, na tla. Instinkt staršem ponavadi pove, hitro prime svojega otroka, preden pade na tla in si kaj naredi. Ampak večina jih ne pomisli na prihodnost in kakšne posledice ima to.

Namreč otrok, ki se navadi na to, da ga starši vedno primejo, ima veliko težavo. Kadarkoli se kdo pojavi v bližini, se otrok avtomatsko spusti in pade nekontolirano na tla, tudi na glavo, brez kakršnihkoli poskusov, da bi padec omilil in se obvaroval. Ima občutek, da je to vaše delo in ne njegovo.

Po drugi strani pa vam ga ne uspe prijeti v vsakem primeru, čeprav se trudite. Tako posledično prihaja do vedno bolj pogostih padcev, kot če v njegov razvoj sploh ne bi posegali. Z vidika varnosti in minimalizacije padcev se priporoča ravno nasprotni postopek.

Takrat odidite vsaj 1,5 do 2 metra stran od njega. Otroci niso neumni, vedo, da takšne razdalje do njega ne morete preteči. Kaj se dogaja potem? Otrok ponavadi nekaj trenutkov joka, ampak se drži zelo močno. In to je ravno prva stvar, ki ga moramo naučiti. Ne sme se spustiti. Z mirnim glasom ga hvalite za to, da se drži.

Po nekem času ali poskusi priti na tla ali pa mu obe nogici pokrčite v kolenčkih in zopet odidite. Iz klečanja že pride sam in to pot bo treniral sam. Če stoji na nogah, ga nikoli ne posedajte. To je zanj čisto brezvezna informacija, ki je ne more nikakor sprocesirati.

Če otrok v vaši bližini pada in ga vi avtomatsko vedno primete, vedite, da je to refleksno obnašanje. Nikoli si ne očitajte tega, ampak se potrudite zavedno oditi, v tem trenutku, dokler ne osvoji gibov.

Če v ta naraven proces ne boste posegali, gre vse to potem zelo hitro.

Otrok se tega ponavadi nauči v dveh dneh. Prvič mogoče pade in se udari, ampak vsak poskus bo bolj uspešen. Spomnimo se sami sebe, ko smo bili majhni. Vedno celi potolčeni, ampak smo stvari zmogli sami in brez pomoči. Boste videli, kako bo začel svojo glavo čuvati in kako lepo koordinirano bo prihajal na tla.

Najpogosteje gredo otroci na tla tako, da padejo na rit, če že znajo sami sedeti. Pokrčijo noge v kolenih in se z eno roko spuščajo proti tlom na bok. Takšen otrok malokrat pade.

Nima nobenega razloga padati, ker zna perfektno obvladovati svoje telo in v glavnem NI SE NAVADIL NEPRESTANO NA NEKOGA ZANAŠATI.