Sedenje dojenčka

SEDENJE

Pred časom je k nam prišla mamica z 11 mesečnim otrokom. Na vprašanje, zakaj je prišla, je odgovorila, da zato ker njem otrok noče puzati, ampak da samostojno sedi in se obrača iz hrbta na trebuh.
V teh mesecih se nekateri postavijo na noge in poskušajo hoditi. Seveda to ni merilo! Ko smo otroka opazovali, smo mamico prosili naj ga položi na hrbet in ta se je takoj obrnil na trebušček. Obrat je bil zelo hiter, ampak žal nepravilen, a nič zato, žal pa se je s tem vsa aktivnost otroka končala. Sicer zelo lepo pase kravice in drži glavo, vendar so bile roke zelo pasivne. V tem trenutku smo spoznali, da otrok samostojno ne more še sedeti. Otrok na trebuščku tudi ni imel zanimanja za igračo pred njim ali za kaj drugega.
Kdor razume lokomotorni razvoj otrok ve, da v takšnem stanju otrok ni sposoben samostojnega sedenja. Ponovno smo vprašali mamico za otrokovo sedenje in kako to otroček izpelje. Ta ni čakala in na hitro pobrala iz tal, ter ga posedla. V tem trenutku je bilo vse jasno. OGROMNA JE RAZLIKA MED BESEDAMI SEDETI IN POSESTI.

Otrok je resnično sedel, sicer zelo zvit in nesposoben se samostojno držati, ampak je sedel. Mamica je bila v dobri veri verjetno zelo ponosna, da njen otrok samostojno sedi. Skratka svojemu otroku je poenostavila pot k samostojnemu sedenju s tem, da ga dvignila in enostavno posedla. Žal pa je ta samostojna pot tu zelo ključna in potrebna. Otrok ima gensko pogojeno, kdaj je približno čas za sedenje, puzanje , stanje itd. in da je to ena izmed stopnic razvoja, ki pride, ko se otrok sam k temu podzavestno odloči in si pot poišče sam.
Mora poizkušati, razmišljati, iskati in premagati zelo veliko slepih poti. S tem se njegovo telo krepi, gibi se avtomatizirajo in pridobivajo na sigurnosti.
Na tej poti je nekaj ključnih trenutkov kot je recimo stranski sed, ko se otrok bočno naslanja s svojo roko in se počasi usede. Skozi te pridobljene izkušnje mora otrok iti in jih ne sme izpustiti, saj je od tega odvisen naslednji korak v razvoju. Celoten razvoj lahko primerjamo s puzlami, kjer en delček spada k drugemu. V primeru, da se otrok razvija fiziološko, gre skozi vse faze tako kot mora in se prej ali slej samostojno usede. Samostojno sedenje je v bistvu zaključek poti, ker je otrok na njega popolnoma pripravljen. Seveda bo sedenje na začetku nestabilno, v položaju bo zdržal samo nekaj minut in kdaj tudi padel, ampak bo s treningom sedel zelo lepo, stabilno z ravno hrbtenico.

Sedaj se bomo vrnili k našemu nekajmesečnemu otročku. Celo to razvojno pot je otrok preskočil, ker je bilo posedanje pasivno. Sicer je v sedenju zdržal (zaradi vsakodnevnega treniranja z mamico) ampak kvaliteta ni mogla biti drugačna kot zelo slaba. Saj to ni bila njegova lastna vztrajnost. Naš otrok bo rabil terapijo, sedaj bo rabil našo pomoč in mamica bo morala biti vztrajna in odgovorna. Mi smo lahko njegov vodič, lahko ga motiviramo, usmerjamo na pravo pot , vendar morata z mamo sama zdržati vso to pot k pravilnemu razvoju.

ZAKAJ TAK ČLANEK?
Kot prvo zaradi zelo praktičnega nasveta. – NE POMAGJATE svojim otrokom v njihovem razvoju – NE POSEDAJTE, če to sami ne zmorejo,
– NE POSTAVLJAJTE jih, če to sami niso sposobni narediti.
– NE KUPUJTE hodulje ali pripomočkov, ki naj bi pomagali stati, sedeti, hoditi.
VSE TO JE NASPORTJE – škodujemo jim. S
kratka če otrok še ne zna teh stvari ni še pravi čas. V primeru, da si otroci na svoji poti ne zgradijo optimalno, kvalitetno gibalno osnovo, potem bodo imeli vse predpogoje, ki vodijo v slabo držo in dolgoletne težave s hrbtom. Kot drugo je potrebno treba razlikovati med besedami CILJ IN POT DO CILJA. V našem primeru je to sedeti in posedati.

ZA KONEC en dober nasvet. Ko Vas pediater na sistematskem pregledu vpraša »ŽE SEDI«? ali »ŽE STOJI?« to vsekakor ne pomeni, da s tem mislil, da bi že Vaš otrok mogel to narediti. Bilo je samo retorično vprašanje, ne iščite pod navadnim vprašanjem 1000 in eno iluzijo, zakaj je vprašal.

Vodi Vas k nepotrebnim korakom, takoj drugi dan boste začeli raziskovati in posedati na silo vašega otroka.
TO JE NAPAČNO RAZMIŠLJANJE.
Ostanite mirni, posvetite ves svoj čas otroku.
Ne prehitevajte!