SlovenianEnglishCzechItalianGerman

Pravilno ravnanje z dojenčkom

Pravilno ravnanje z dojenčkom

Pravilno ravnanje z dojenčkom

Mladi poganjek in status kakovostnih trdnih temeljev.
Pravilno ravnanje z otrokom je ena od najpomembnejših stvari v skrbi za otroka. Dejanja kot so dvigovanje, polaganje in nošenje izvajamo z otrokom od rojstva 24 ur na dan. Posebej s slabim nošenjem lahko zasejemo seme problemov, ki lahko takoj ali kasneje pripeljejo do težav mišično- skeletnega razvoja. Zdravljenje lahko traja dalj časa ali pa je težava žal nepopravljiva (npr. skolioza).

Razvoju je potrebno slediti, popraviti slabe navade in jih hkrati preprečevati.

Pustiti otroka naj raste kot drevo v gozdu, pač ne gre.
Hrbtenica igra v našem življenju zelo pomembno vlogo. To je pravzaprav nekakšna nosilna konstrukcija celotnega telesa. Hrbtenica in njena mobilnost igrata pomembno vlogo pri vsakem gibu v našem življenju. Šele takrat, ko je njena gibljivost omejena (npr. poškodba), se zavedamo, kako odvisni smo od nje.Oglejmo si problematiko malo bolj globoko.
Da bi preprečili bolezni – poškodbe in pomagali pri zdravljenju, moramo imeti vsaj osnovno znanje o razvoju in delovanju mišično-skeletnega sistema, v našem primeru hrbtenice ,pa tudi poznati najpomembnejše pomanjkljivosti v njenem območju.
Konec koncev, vsak premik glave, obračanje, zravnavanje, upogibanje je brez gibljivosti hrbtenice nemogoče, zelo težko ali vsaj obremenjujoče. Hrbtenica je sestavljena iz 33-tih vretenc.

Kaj vse mora prenašati medvretenčna ploščica?
Izvedeni so bili poizkusi, kako so obrmenjeni medvretenčni diski pri različnih položajih in procesih. Izračunano je bilo, da je disk v ledvenem delu hrbtenice nenehno pod pritiskom, ki se razlikuje glede na lokacijo. Pritisk v ležečem položaju je približno 4 kg na 1 cm2, v stoje pa cca 7-10 na 1 cm2. Pri dvigovanju predmeta pa celo 20 kg na 1 cm2. Nositi tako breme je mogoče šele v primeru, da je zdrava in »odrasla«. Celoten sistem hrbtenice dopolnjujejo močne mišice, ki zagotavljajo s svojo napetostjo njeno stabilnost, s svojim krčenjem in sproščanjem pa celotno gibanje. Iz hrbtenjače, ki je del centralnega živčnega sistema, ki je shranjen v spinalnem kanalu, se širijo deli živčnega tkiva, t.i. spinalne korenine, ki se združijo v živce.

Ti se raztezajo od hrbtenice skozi celotno telo. Skozi živce in živčne poti so vodeni vsi naši občutki, ki jih doživljamo. V možganih npr. nastane impulz za premik palca na nogi in ta signal je poslan iz centralnega živčnega sistema po poti iz hrbtenjače v mišice palca. Ta izvrši gibanje. Senzorične živčne poti, ki vodijo od perifernega do centralnega živčnega sistema, so občutljive poti. Signali dražljajev vodijo od perifernega do centralnega živčnega sistema. Ko nam kdo stopi na palec na nogi, je ta signal usmerjen v center, kjer se zazna bolečina in ustvarja odziv na dražljaje.

Ali ima novorojenček mišice, da bi držal svojo telesno težo?
Vrnimo se nazaj k dojenčku. Predstavljejte si dojenčka, ki še nima močnih mišic. Ne vzdrži teže svojega telesa, ne sedi, se ne obrača in ne drži glave pokončno. Šele z razvojem, ki ga vodi psiha, se začenjajo mišice krepiti. Zagotovo vam je znan psihomotoričen razvoj otroka. Preprosto rečeno: motorični razvoj je voden s psiho. Predstavljajte si dojenčka, ki leži na hrbtu. Desno od njega leži pisan balon, ki ga zanima. Obrne glavo proti njemu in s tem izvede potezo , ki krepi določene mišice. V nadaljnem otrok pomisli, da bi se balona dotaknil. To lahko izvede samo v primeru, da se obrne na bok, se prevali na trebuh in se poskuša priplaziti do balona. Za to operacijo je potrebno aktivirati mišice trebuha, nog in mnogo drugih. To bi bilo na kratko načelo psihomotoričnega razvoja.

Posledica slabega ravnanja:
Sedaj si predstavljajte, da je z otrokom, ki še ne more držati teže svojega telesa in še nima aktiviranih vseh mišic celotnega telesa, ki bi lahko vzdrževale telo ali samo glavo, nepravilno ravnano. Nima zadostne podpore mišic, da bi držale težo glave. Če ga nosimo vertikalno, vodi do pritiska na hrbtenico in sproža največjo obremenitev vretenc, ki se zaradi tega postopoma sesedajo. Vretenca pritiskajo eden na drugega, stiskajo prej omenjene živce, zaradi tega prihaja do nezadostne oskrbe s krvjo.
Otrok to sicer v tem trenutku zdrži, trudi se aktivirati mišice, ki še ne bi smele biti aktivirane. Oblikujejo se slabe navade uporabe mišic. Otrok kasneje te mišice uporablja za opravljanje gibanja (obračanje, pasenje kravic, upogibanje glave nazaj itd.).

Pravilni položaji nošenja otroka
Če nosimo otroka vertikalno, se celotna hrbtenica bori, ramena gredo v retrakcijo (umik), glava nazaj, tako da je vse narobe. Poleg tega se tudi stimulira živčni sistem, ki vodi do nenehnega joka in napete »lok – pozicije« (glej sliko). Zato je potrebno sprostiti hrbtenico vretence za vretencem. To dosežete samo tako, da dojenček leži na ravni površini, ali pa se nosi v tako imenovanem položaju »zibelka«, ki je edini in najboljši, sprostitveni položaj za nošenje. Obstajajo tudi drugi pravilni položaji nošenja (glej sliko – položaji ), ko si dojenček krepi mišice. Krepi ravno te mišice, ki so pomembne za pravilen razvoj otroka. Ne samo z nepravilnim nošenjem, tudi s prezgodnjim sedenjem, uporabo hojice, stajice in vodenjem za roke, otroku zelo škodujemo.

Zelo pomembno obdobje v razvoju otroka je plazenje. Otrok bi se pravilno moral plaziti približno 4 mesece pred začetkom hoje. To je zelo pomembno za pravilni razvoj hrbtenice in splošno krepitev mišičnega korzeta, ki bo držal celotno telo, ko se bo otrok vertikaliziral (postavil pokončno). Na splošno drži, da z dojenčkom lahko počnemo stvari, ki jih sam že zmore. Posedimo ga šele, ko sedi sam brez opore. Hodimo in ga držimo za roko šele, ko sam hodi brez opore. Če mu pomagamo, računa na tujo pomoč in sam počasneje napreduje (zakasnjen psihomotorični razvoj).