Ko sem prvič slišala za plavanje za dojenčke, priznam, da sem bila nekoliko oklevajoča. Misel, da bi svojega malčka potopila v vodo, me je napolnila s spoštovanjem. Hkrati pa me je pritegnila priložnost, da izkusim nekaj novega, kar bi nama obema prineslo veselje. Zato sva se prijavila.
Prva ura je bila nepozabna. Voda je bila prijetno topla in čutila sem, kako se moj dojenček sprošča v mojem naročju. Nenadoma sem začutila, kot da se vrača v okolje, ki ga je tako dobro poznal iz mojega trebuščka. Oči so se mu zasvetile in vedela sem, da sva na pravem mestu.
Plavanje je za naju postalo več kot le dejavnost. To so bili trenutki, ko sem se lahko popolnoma osredotočila nanj – brez telefona, brez odgovornosti, samo midva in voda. Vsak nov gib, vsak nasmeh in vsak majhen mehurček pod vodo je bil zame dokaz, da ima to, kar počneva, smisel.
Postopoma sem začela opažati, kako se moj dojenček spreminja. Pridobival je več samozavesti v svojih gibih, postajal je bolj drzen in bolj radoveden. In učila sem se z njim – kako ga pravilno držati, kako mu pomagati, da se počuti varnega, in kako mu zaupati.
Spoznavanje drugih staršev mi je bilo prav tako v veliko korist. Delili smo si izkušnje, se smejali manjšim nesrečam in se spodbujali. Z učnimi urami nismo pridobili le novih veščin, temveč tudi prijateljstva.
Danes vem, da plavanje za dojenčke ni le gibanje v vodi. Gre za gradnjo odnosa, za skupne izkušnje in za to, da si dovolimo ustaviti čas in biti skupaj. In prav ti trenutki postanejo spomini, ki jih bom ohranila za vedno.