Mama je največji vzornik in opora za malčka. Ona je tista, ki mu pokaže svet, ga zaščiti in mu ponudi roko, ko se spotakne. A prav tukaj se včasih skriva težava – če nam mama preveč pomaga, se sami nikoli ne naučimo, kaj pomeni poskušati, delati napake in se spet dvigniti.
Predstavljajte si malčka, ki se uči hoditi. Sprva stoji negotovo, se ziblje in naredi prvi korak. Mama stoji tik ob njem in ga nagonsko ujame, da ne pade. Njena ljubezen in skrb sta razumljivi, a če otrok nikoli ne pade, se nikoli ne bo naučil sam vstati. Padanje je naraven del učenja – in prav zaradi njega otrok pridobi ravnotežje, pogum in izkušnje.
Podobno je z drugimi veščinami. Ko malček poskuša sam jesti z žlico, mu jo mama pogosto vzame iz roke, da se ne umaže in hrana konča v njegovih ustih, ne na tleh. A s tem otrok izgubi priložnost za vadbo koordinacije in samostojnosti. Da, pot je počasnejša in bolj umazana, a prav v tem leži učenje.
Mame to počnejo iz ljubezni – želijo zaščititi, olajšati stvari in pomagati. Včasih pa je največja pomoč, ko stopijo korak nazaj. Ko otroku dovolijo, da sam poskusi stvari, tudi za ceno neuspeha. Ker je neuspeh učitelj, ki nas premika naprej.
Kaj pa odraslost? Samostojno življenje zahteva pogum za sprejemanje odločitev, sposobnost prevzeti posledice in sposobnost iskanja rešitev. Otrok, ki ni imel nikoli priložnosti poskusiti in narediti napak, ima lahko kot odrasel težave s samostojnimi nogami. In takrat je že prepozno – zamujenih učnih priložnosti v otroštvu ni mogoče nadomestiti.
Malček, ki ima priložnost poskusiti, pasti in se znova dvigniti, se ne nauči le veščin, ampak tudi potrpežljivosti, vztrajnosti in poguma. In to so vrednote, ki mu bodo ostale do konca življenja.
Če otroku ne damo prostora za zgodnje učenje samostojnosti, bo morda prepozno, ko bo začel hoditi v šolo in kasneje živeti svoje življenje. Kar se ne nauči v otroštvu, je v odrasli dobi težko nadoknaditi. Zato je včasih največja pomoč, da naredimo korak nazaj in otroku pustimo, da poskusi, pade in se spet dvigne.