𝐎𝐭𝐫𝐨𝐜̌𝐞𝐤 𝐧𝐚 𝐩𝐨𝐬𝐧𝐞𝐭𝐤𝐮 𝐬𝐭𝐞𝐠𝐮𝐣𝐞 𝐫𝐨𝐤𝐢𝐜𝐞 𝐧𝐚𝐣 𝐦𝐮 𝐩𝐨𝐦𝐚𝐠𝐚𝐦. 𝐏𝐨𝐬𝐧𝐞𝐭𝐞𝐤 𝐣𝐞 𝐧𝐚𝐬𝐭𝐚𝐥 𝐯 𝐬𝐤𝐮𝐩𝐢𝐧𝐢 𝐝𝐨𝐣𝐞𝐧𝐜̌𝐤𝐨𝐯 𝐯 𝐞𝐧𝐞𝐦 𝐢𝐳𝐦𝐞𝐝 𝐛𝐚𝐳𝐞𝐧𝐨𝐯 𝐤𝐣𝐞𝐫 𝐢𝐦𝐚𝐦𝐨 𝐯𝐚𝐣𝐞. 𝐉𝐚𝐳 𝐩𝐚 𝐧𝐣𝐞𝐦𝐮 𝐝𝐚𝐣𝐞𝐦 𝐨𝐝𝐠𝐨𝐯𝐨𝐫𝐧𝐨𝐬𝐭 𝐳𝐚 𝐧𝐣𝐞𝐠𝐨𝐯𝐨 𝐩𝐨𝐜̌𝐞𝐭𝐣𝐞 𝐢𝐧 𝐬𝐯𝐨𝐣𝐞 𝐳𝐚𝐮𝐩𝐚𝐧𝐣𝐞 𝐯 𝐧𝐣𝐞𝐠𝐚, 𝐝𝐚 𝐭𝐨 𝐳𝐦𝐨𝐫𝐞 𝐢𝐧 𝐳𝐦𝐨𝐫𝐞, 𝐬̌𝐞 𝐯𝐞𝐜̌ 𝐤𝐨𝐭 𝐥𝐞 𝐭𝐨.

Lahko bi ga vzela v naročje pa rekla “pridi k meni, v redu si” in kaj bi s tem dosegla? Lahko si sami odgovorite. Otrok ni ubogi, da mora sam nekaj narediti in steguje roke za pomoč. Mi z njega naredimo uboščka, ki ne bo nič znal, če ga v takšnih trenutkih prihranimo in še izrečemo ” ni mu všeč, ne potrebuješ tega delat, če nočeš, pridi k meni.”

Mali plavalček na posnetku je res zmagovalec, mamici velike čestitke za vztrajnost in zaupanje vase in svojega otročka.

Zdi se, da časi so zelo negotovi in starši pogosto nimajo trdne točke, na katero bi se lahko naslonili v primeru težav.

Družine pogosto živijo zelo narazen; težave v komunikaciji med generacijami se povečujejo; matere z otroki so večino dneva same, izolirane in zapuščene, to pa se potem prenaša na njihove otroke; možje so prisiljeni delati pozno v noč (bodimo pošteni)… …in v vsem tem se rodi otrok…

Danes okoli sebe pogosto vidimo polne otroške kotičke, skoraj vsak dom ima kakšno stajico, varovalke na vsem, kup igrač… ja, to je to! Glavno je, da jih nekako zabavaš, da ne pridejo v napoto in predvsem, da si nič ne zaželijo, da imamo mir. Jasno je, da ko si sam, moraš včasih le počivati.

Vendar se nam ni potrebno počutiti za vse biti sami. Pravkar smo dobili odlično priložnost, da končno z nekom delimo svoje življenje, svoje izkušnje in nekoga ga vključimo v svoje življenje, da v njega za vedno pripada. Vseeno bo, tudi če se temu upiramo, zakaj torej ne bi iz tega iztržili največ. Naš otrok si želi edino! Da vidi kako to tukaj vse deluje. Želi poskusiti, kako so stvari narejene, kakšen okus imajo, kako dišijo. Sprašuje se, čemu kaj služi in preizkuša, kako se kaj uporablja… kajti tisto, kar se nam zdi dolgočasna rutina, otroci vidijo, slišijo in čutijo prvič v življenju in to je za njih čudež! Mi smo to že pozabili, za njih pa je vse naravnost fascinantno. Živijo tukaj in zdaj in nič drugega jim ni smiselno, zato je dejstvo, da ti avtobus odpelje čez 5 minut, tvoja borba, mama. Trenutno študiram, kako kapa ostane na moji glavi in kakšen je občutek, ko jo spet snamem… in nataknem… in staknem… In kaj če to naredim s čevlji.. .mogoče 5-krat! Se bo čaša danes prelila ali ne? Ampak to vemo vsi.

Zakaj govorim o tem … Za naše otroke smo preprosto glavni vzor v življenju do določenega časa. Kako se obnašamo, kaj počnemo, kako se odzivamo na različne dražljaje, kaj nas vznemirja, kaj nas spravlja v smeh … otroci vse to ponotranjijo in postane to njihov vzor vedenja, ki jo potem v ekstremnih situacijah »izvalijo« nad nami. Pozneje v življenju, tj. “prvič – lahko noč”. Šele takrat gremo po navadi drug k drugemu prositi za odpuščanje. A tako se lepo oblikujejo naši vzorci obnašanja.

Zato je pomembno razmisliti, kakšne vzorce želimo prenesti na svoje otroke. Ali želim, da otrok kriči name, ko neha obvladovati situacije, ali želim, da me poskuša razumeti, biti iskren z menoj? Izbira je prepuščena nam. Pomembno se je zavedati, da od otroka nikoli ne moremo zahtevati več, kot smo sposobni sami. In če to slučajno doseže, je to vedno samo njegova zasluga. A če želimo imeti samostojnega in samozavestnega otroka, moramo biti tudi mi odrasli samostojni, samozavestni. To je kot gradnja hiše. Najprej zgradite trden in stabilen temelj, na katerem bo hiša lahko stala. Če so temelji nekakovostni, se bo hiša nekega dne podrla ali se temu nekako uprla, vendar bo vse življenje zahtevala pomoč, da lahko stoji. Ali takšno drevo. Tudi ta mora imeti zdrave, globoke korenine, da je najmanjši moč vetra ne prevrne. Ve, da se na njih lahko zanese in da jo bodo podpirali, ko ji bo najtežje. In kako ustvariti to stabilnost doma? Osnovni gradnik za doseganje samostojnosti je zaupanje – vase in v otroka – da zmore.

Učite svoje otroke z zgledom. Spustite jih v svet odraslih in jih vključite v svoje vsakdanje življenje in aktivnosti, saj se otroci učijo z opazovanjem, poskušanjem in ponavljanjem. Če otrokom vlijemo zaupanje, da se sami znajdejo, bodo tudi oni verjeli v svoje sposobnosti in postopoma začeli graditi samozavest, ki je potrebna za preživetje v današnjem hitrem »borbenem« času. Starši smo pravzaprav njihovi učitelji in vodniki, dom pa vadbeno okolje, v katerem naj bi spoznavali, kako svet deluje.

Ko je človek na treningu, se stvari še uči. Zato naj bo dom varen, nekritičen, toleranten, potrpežljiv in motivirajoč prostor. Kje drugje naj otroci naredijo prve napake kot doma, na toplem, v bližini družine, ki jih bo v primeru težav objela, poslušala, pobožala in poslala nazaj na poligon? Te skupne izkušnje in spomini bodo povezovali naša življenja. Če želimo, da bodo naši otroci nekoč pospravljali za seboj, pospravljajmo skupaj, da bodo to lahko storili samostojno. To velja tudi za kuhanje, igro, carkljanje… pokažimo otrokom, kako se živi, da jim bo tukaj dobro. In če bomo to naredili dobro, se bodo otroci z veseljem vrnili k nam po nasvet, če kje kaj škripa.

Še zadnje opozorilo! Ne pričakujte, da je samostojen otrok = ubogljiv otrok! To je velika napaka! Samostojen otrok je lahko včasih na prvi pogled kljubovalen, a prav zato, ker se je naučil povedati svoje, nasprotovati in zelo kmalu tudi argumentirati… Samostojen otrok lahko zelo kmalu pobegne v svet ali pa se lahko samostojno odloči, da mu je všeč njegov dom in želi biti tam za vedno. Ampak pomembno je, da je pristen, naj nihče ne živi njihovega življenja namesto njih. Lahko sam nadzoruje in nikomur drugemu ne dovoli, da bi ga nadzoroval.

In tu je treba omeniti še eno zelo pomembno stvar. Najpomembnejši del uspeha vsake matere je, da NE DVOMI v svoje odločitve. Karkoli se boste odločili početi s svojim otrokom, ne dvomite vase. Otrok ima na nas radar, šesti čut, ali temu rečete kakor hočete, ampak tako pač je. Ve, preden vemo, da bomo vedeli.

Vse smo odlične matere, že zato, ker smo se odločile na svet prinesti novo življenje in nas dvomi vase oslabijo. Ženske, super ste samo zato, ker berete take stvari, iščete nove poti, želite biti boljše … Ne želimo biti najboljše, želimo biti srečne. In tu zaključujem svoje današnje razmišljanje, da boste imeli razlog, da se še kdaj vrnete k branju.