SlovenianEnglishCzechItalianGerman

Kdaj dojenčki sami sedijo ter kaj je to pasivno sedenje?

Kdaj dojenčki sami sedijo ter kaj je to pasivno sedenje?

Kdaj dojenčki sami sedijo ter kaj je to pasivno sedenje?

To mnenje je iz časov, kdaj so otroke posedali pasivno, ne da bi to zmogli sami, v dobri veri, da to krepi njihove hrbtne mišice. V momentu, ko je ta generacija zrasla, je bilo zaznano zelo veliko težav s hrbtom in bolečinami v hrbtnem predelu kot pri drugih generacijah.
Takrat se je raziskovalo, zakaj je temu tako. V zadnjem trenutku so zdravniki razvojnih ambulant prišli na to, da so ti ljudje bili pasivno posedani v prvih mesecih življenja ter da je bil njihov mišični sistem preobremenjen.

Obstaja zelo priljubljeno mnenje, da bi otrok moral do 6. meseca že samostojno sedeti. Iz vidika razvoja je ta zahteva v večini primerih nerealna. (Pustimo izjeme.)

To mnenje je iz časov, kdaj so otroke posedali pasivno, ne da bi to zmogli sami, v dobri veri, da to krepi njihove hrbtne mišice. V momentu, ko je ta generacija zrasla, je bilo zaznano zelo veliko težav s hrbtom in bolečinami v hrbtnem predelu kot pri drugih generacijah.
Takrat se je raziskovalo, zakaj je temu tako. V zadnjem trenutku so zdravniki razvojnih ambulant prišli na to, da so ti ljudje bili pasivno posedani v prvih mesecih življenja ter da je bil njihov mišični sistem preobremenjen.
Od takrat se je mnenje za pasivno posedanje diametralno spremenilo.

Sedenje je vrh celotnega razvoja. Večina otrok prvo najprej kobaca, nato stoji in šele potem, ko si s kobacanjem okrepijo hrbtne mišice, se začenjajo sami posedati. Posedejo se tako, da iz položaja na vseh štirih grejo na bok in potem dajo eno ali obe spodnji okončini naprej. Na začetku se držijo vsaj z eno roko tal, saj si s tem delajo oporo.

Šele ko se obe rokici sprostita za igro, je hrbet pripravljen na lepo in ravno sedenje.
V nobenem primeru ni mogoče sedenje iz hrbtnega položaja, tako kot pri odraslih. Kdaj pa kdaj se otroci tako usedejo iz podnešenega sedenja v avtosedežu, vozičku ali iz našega naročja. Tudi to se šteje kot pasivno sedenje in je treba otroka vrniti v oporo hrbta s pomožnimi varnostnimi pasovi.

IN ZAKAJ JE PASIVNO POSEDANJE TAKŠNA TEŽAVA?

Zato, ker ne samo da uničuje otrokom lep in pravilno zakrivljen hrbet, ampak je sposoben zablokirati tudi psihomotorični razvoj. Pasivno posedani otroci ponavadi sploh ne kobacajo ali pa zelo malo. Sedenje in stanje je cilj celotnega razvoja in kobacanje je pot do njega. V primeru, da otroku ponudite cilj prej, kot da se sam poda na pot, najverjetneje po tej poti nikoli več ne bo šel.