Kako dojenčku pomagat pri razvoju in kako ne.

Naj pomagam dojenčku v položaj na trebušček, v položaj sedenja in ali naj mu pomagam stati?

Da lahko, ampak zelo pomembno je kdaj in predvsem kako! Veliko staršev si želi, da bi se njihov dojenček čim prej in čim bolj pravilno naučil pasti kravice, potem takoj sedeti, vstati in na koncu hoditi. Večina staršev svojemu otroku pri tem pomaga najbolje kot zna. Toda treba je poudariti, da je najbolje čim manj pomagati, in če že, potem pomagati pravilno.
Že naše mame in babice so nas učile vseh teh spretnosti z najboljšimi nameni in z ljubeznijo. Čim prej so nas dajale na trebušček preko celega dne, takoj za tem so nas posedale ob opori (npr. založile so nas z blazinami …), na koncu so nas postavile na nogice in nas učile hoditi tako, da so nas držale za rokice, nas »vpregle« z naramnicami, dale v hojco in podobno. Na ta način se je večina nas dejansko naučila hoditi, zato je takšna praksa še danes priljubljena.

Šele pri iskanju vzrokov zakaj ima kar 85% mladih pomanjkljivo pozornost in osredotočenost, bolečine v hrbtu, hude – včasih celo neznosne glavobole, prezgodnjo obrabo sklepov, pa tudi neplodnost ali slabo stanje notranjih organov, so bile odkrite povezave z načinom učenja gibalnih spretnosti otroka oziroma njegovega razvoja v prvih mesecih življenja. Premalo se zavedamo, kako negativno vplivajo na otrokov razvoj nekatere okoliščine; kot na primer pretopla stanovanja, neprimerno oblačenje, računalniki ali pametni telefoni … Starši vse preveč časa namenimo računalnikom in pametnim telefonom in kar je še huje, jih ponujamo našim otrokom … nato pa smo zelo ponosni, ko naš štiriletnik obvlada računalnik mnogo bolje kot babica, ko igra vse mogoče igrice na pametnem telefonu misleč, da je to dobro za njegov miselni razvoj.

Seveda nam moderna tehnologija lahko pomaga pri pridobivanju informacij, pri komunikaciji, lahko pa nas tudi zavaja, če nismo kritični in selektivni. Ponuja nam veliko informacij o sodobnem pristopu negovanja otroka, pa kljub temu široko povijamo otroke, jih oblačimo v tesne moderne hlačke, ki jih ovirajo pri gibanju, jih predolgo nosimo v lupinici, rutah ali drugih nepotrebnih nosilkah. Ne glede na vse, je za zdrav otrokov razvoj še vedno najbolj pomembno, da ima dovolj počitka in spanja, da z otrokom komuniciramo, da pri vsakodnevni negi, igri in pri spodbujanju gibalnega razvoja upoštevamo otrokove trenutne zmožnosti.

Enaintridesetletne izkušnje in študije kažejo, da so spretnosti; kot so položaj na trebuščku, sedenje, stanje in hoja za otroka zelo zahtevne in izjemno pomembne. Pomembno je, da se na naučimo, kako pravilno ravnati z otrokom v prvih mesecih življenja, da ga naučimo uporabljati prave mišice, ki bodo njegovemu telesu v oporo pri drži, gibanju in vseh telesnih aktivnostih skozi njegovo celo življenje. Torej, dobro je vedeti, kako na ljubeč in povsem naraven način s pomočjo igre razvijati omenjene spretnosti.

Najprej je potrebno razumeti, kaj za samega otroka pomeni porod in okoliščine, ko pride na svet ter kaj najprej potrebuje. Na vsakega novorojenčka vplivajo okoliščine v maternici v kateri je živel devet mesecev in tudi okoliščine takoj po rojstvu. Vsi otroci imajo zaradi omejenega prostora v maternici vse okončine skrčene še nekaj časa po porodu. Zardi porodnega procesa jih hrbtne mišice vlečejo k rahlemu zvijanju glave in telesa. Ta napetost in momentalno krčenje so vzrok, da dojenčki ne zmorejo ležati na celotni površini hrbta. Povišan mišični tonus hrbtnih mišic povzroča njihovo nestabilnost in posledično nenehno nagibanje na stran, ki ga spremlja Moorov refleks (t.j. Refleksni odziv, ko se otrok ustraši glasnega zvoka tako, da razširi roke), lahko pa se pojavita tudi jokavost in stres. Po porodu se mora otrok najprej umiriti, le tako se lahko postopoma sprošča in okrog tretjega meseca zmore že ležati na celotni površini hrbta simetrično v osi telesa.
Tak položaj jim potem v času budnosti omogoča dvigovanje vseh okončin nad telo. To je za njih zelo zahtevno gibanje in pomemben »fitness« za krepitev vseh mišic, ki pripomorejo k poznejšemu kvalitetnemu zravnanju (vertikalizaciji). Najbolj pomembno pri nošenju, obračanju, ipd. je, da otroku dajemo občutek varnosti, zaščite in srčnosti.

Naš stik z otrokom naj bo ljubeč, potrpežljiv, umirjen …, saj ni enostavno priti v nov, neznan svet, poln novih stvari in občutkov. Bodimo empatični, poskusimo se vsaj za trenutek vživeti v njegovo kožo. Ko dojenček uspe ležati na celotni površini hrbta, se v njem sprosti napetost, okrepijo se hrbtne in trebušne mišice; potem se lahko z njim igramo in razvijamo njegovo grobo motoriko. Na ta način mu pomagamo dojeti, kako se lahko obrne na trebušček in kakose kasneje postavi na kolena.

O tem pa več v naslednjih dveh prispevkih »Polaganje dojenčka na trebušček« in »Kako učinkovito pomagati dojenčku k plazenju.